Gruber kot prvi ekumenist

Gruber kot prvi ekumenist

Deset jezuitov je skupaj z Gruberjem pricelo s poukom 1. 2./13. 2. 1801; po treh mesecih so imeli okoli trideset gojencev. Jeseni 1802 je Gruber sestavil petnajst clenov osnutka Plan d'education au college des nobles; estletni ucni program je bil podoben kot na beloruskih kolegijih, saj je bila prestolnica formalno del beloruske jezuitske province. V cetrtem letniku so poucevali so geometrijo in trigonometrijo; v petem letniku so pouk nadaljevali s civilno in vojako arhitekturo, balistiko, pirotehniko, teorijsko ter prakticno hidravliko. V estem razredu so ucili kozmologijo, fizikalno astronomijo, elemente optike, dioptriko, katoptriko, sfericno geometrijo, viji racun, mehaniko in eksperimentalno fiziko. Zadnjo je prevzel sam Gruber in predaval skupno 6 ur na teden ob torkih in cetrtkih popoldne. esti letnik je bil preobseen, zato so dijaki tudirali filozofijo e naslednje leto. Cena je bila 1000 rubljev na leto za posameznega dijaka, vzdrevali pa so e ucitelje ples a, risanja, glasbe, mecevanja ter seveda pravoslavnega popa. Dijaki prvega letnika so bili stari od 7 do 12 let, sprejemali so jih avgusta in s poukom zacenjali prvega septembra.

Obenem je Gruber pripravljal vrnitev jezuitov v Rim. Leta 1785 je pape Pij VI. je vprico jezuitskega poslanca Benislawskega trikrat izjavil Approbo Societatem Iesu in Alba Russia, kar je bil velik formalno-pravni korak naprej k Gruberjevim namenom. Seveda Pij VI. ni imel prave srece in je gnil v raznih Napoleonovih italijanskih zaporih brez pravega upanja. Bil je slab in nemoralen vladar, tako da nihce ni posebej aloval za njim. Na zacetku leta 1799 so ga zaprli v samostanu Chatreux v Firencah. Po njegovi smrti v Valenciji 29. 8. 1799 sta Gruber in Pavel I. nagovorila Napoleona, da je dovolil sklic konklav v konventu benediktincev na otoku sv. Georgesa v Benetkah 30. 11. 1799 pod Consalvijevim tajnitvom.

Consalvi je 18. 1. 1800 in 22. 2. 1800 pisal Gruberju, da bo Italija zaupala mnenju ruskega carja glede izvolitve novega papea. To je bila seveda predvsem diplomatska gesta, saj je v resnici imel v mislih kandidata della Gengo, ki je imel na skrbi gospodarske zadeve s vetega sedea; ruski kandidat pa je bil seveda Archetti. Za povezavo med Rimom in Sankt Peterburgom je skrbel Benvenuti. Pod vplivom carja Pavla I. so po polletnih razpravah 14. 3. 1800 izvolili jezuitom naklonjenega Pija VII iz pomembne milanske druine, ki je bilo za Francoze ugoden kandidat; zato mu je julija 1800 Napoleon dovolil delovati v vecnem Rimu. Izvolitev novega papea so v Polocku praznicno proslavili. Novi pape je takoj po izvolitvi sprejel v avdijenco Panizzonija, v glavnem pa se je pustil voditi kardinaloma Litti in Consalviju.

Gruber je uravnaval niti poglavitnih katolikih sredic politicne moci; pogosto je nasprotoval in vcasih pomagal prvemu konzulu Napoleonu vse do svoje smrti v prvih mesecih cesarstva. Seveda je sicer nadvse previdni diplomat Gruber vcasih ustrelil tudi kaknega kozla. Tako so po ukazu cesarja Pavla I. zagali vso naklado koledarja za leto 1800, v katerega so v polocki tiskarni neprevidno uvrstili pohvale britanski mornarici. Pavel I. je prav tedaj sklenil mir z nedavno imenovanim prvim konzulom Bonapartom; zato pohvale Britancem niso bile vec primerne za v rusko javnost, jezuitski cenzor Benislawski pa je bil odstavljen. V casu nihanja Aleksandra I. med Napoleonovo celinsko zaporo in sodelovanjem z Anglei so bile napake te vrste seveda e toliko bolj nevarne.

Gruber se je maja 1800 za nekaj dni oglasil v Polocku na posvet, naslednji mesec pa se je vrnil v prestolnico. 11./23. 11. 1800 je pisal Mariottiju o uniji. Gruberjev predlog za unijo med katolicani in pravoslavnimi je minister Rastopcin v carjevem imenu dal v oceno pravoslavnemu arhidiakonu, poznejemu metropolitu Ambroziju; le-ta pa je pero potisnil v roke arhimandritu Eugenu, tedaj najpomembnejemu pravoslavnemu znanstveniku. Eugen je predloil papeevo za Ruse neugodno vizijo unije v zapiskih Kanoniceskoje issledovanije o papskoi vlasti v hristianskoi cerkvi. Vsekakor je bil strah pred unijo eden povodov za umor Pavla I., ki se je nekoc javno proglasil za katolika po srcu.

Umrl je v objemu svojega prijatelja de Maistreja, ideologa prihajajoce restavracije; le-ta je kot ponavadi nic hudega slutec priel na obisk pred mao ob sedmih zjutraj.

Francoski filozof de Maistre je bil sprva prostozidar v domacem kraju; v sosednjem Lyonu se je 6. 11. 1776 pridruil celo iluminatom, ki jih je 1. 5. 1776 ustanovil nekdanji nemki jezuit Weishaupt, profesor kanonskih zakonov v Ingolstadtu. Septembra 1792 je pobegnil iz Savoje pred francoskimi bajoneti, ceprav so drugi senatorji raje ostali in se prilagodili vetrovom novih oblasti. De Maistre je pred zmagovito francosko armado nadaljeval beg po vsej Evropi in se je moral celo lociti od svoje druine.

Leta 1802 je postal poslanec sardinijskega kralja v Sankt Peterburgu, poslanec kralja brez drave in seveda tudi brez dohodkov; podpirati ga je morala kar ruska drava. De Maistre je priel v Peterburg malo pred podpisom mirovne pogodbe med Francozi in Rusi 26. 9./8. 10. 1803 v Parizu. Vendar se je de Maistre med rusko diplomatsko slubo od 1./13. 5. 1803 do leta 1817 tako izkazal z govori in zvezami, da so prijatelji poskrbeli za njegovo gmotno neodvisnost in je odigral vidno vlogo v ruski politiki; pomagal mu je brat, ki je bil v vojaki slubi v Sankt Peterburgu.

Ambasador de Maistre (na sliki zgoraj) je zahajal v salon Francoza Gidela in njegove lepe ene na Nevskem prospektu, kjer so tocili znamenito cokolado; gotovo prav po Gruberjevem receptu. De Maistre se je rad sestajal s prijateljem prostozidarjem feldmaralom Steddingom, vedskim ambasadorjem v Sankt Peterburgu od 1792 do 1807 ter 1810-1811. De Maistre je svojo mladostniko prostozidarsko svobodomiselnost na svojevrsten nacin zdruil s prepricanjem o nerazdruljivosti znanstvenega in verskega pouka v olah. V tevilnih knjigah je de Maistre zahteval, naj se izobraevanje vrne duhovnikom; bil je tako povsem na Gruberjevih okopih. Gruber se mu je zdel sposoben za ministra velikega kralja.